Ravnokar obiskujem eno delavnico, ki me spominja na Cesarjeva nova oblaÄŤila. Kdor ne pozna zgodbe jo bom poskušal na hitro pojasniti.
Cesar si da izdelati nova oblaÄŤila. KrojaÄŤi ga nategnejo in mu prodajo najdraĹľje blago, ki je vidno samo pametnim ljudem (v bistvu ga ni). Ko ima cesar novo obleko (nima je) se sprehaja po mestu gol. Vsi ki ga opazujejo z njim vred mislijo, da so neumni, ker ne vidijo obleke in se noÄŤejo izdati, ker jih je strah kritike soseda, kolega … Nato pa pride deÄŤek in reÄŤe na glas “cesar je gol”. Potem pa tudi vsi ostali pritrdijo, ker vejo da niso “ÄŤrna ovca”.
Â
Â
Â
Â
Â
Â
Â
Â
Â
Â
Â
Â
 No v glavnem jaz obiskujem delavnico, ki se mi zdi kot cesarjeva nova oblačila, vendar ni nobenega dečka, da bi to povedal. Mi se pa preveč sekiramo kaj bo rekel sosed, ki ga ne poznamo in ga srečamo samo na tisti delavnici.
OtroÄŤji je treba biti, neobremenjen.
Podoben primer je, pritisk mnoĹľice.
Ko predavaš skupini, ki ni nujno da je velika samo ne smejo biti vsi prijatelji. Pritisk množice je takrat, ko vprašaš, če je kakšno vprašanje. noben ne želi prvi vprašati. Zakaj? Noče biti izjema, noče izpasti, da mu nekaj ni jasno. Seveda obstajajo svetle izjeme. Hvalabogu! Sej ko enkrat pade prvo vprašanje sledi za njim še kakšno.
Ĺ˝e nekaj ÄŤasa me zanima, kako razbiti ta pritisl mnoĹľice. Zelo lepa rešitev je nagrada za: vprašanje, najboljše vprašanje, …
Anekdota:
Richard Branson je šel na neko Japonsko fakulteto za ekonomijo (nimam pojma kje točno), da mu podelijo častni doktorat iz ekonomije. In je imel govor dolg 2 uri ali nekaj takega, v glavnem zelo dolg. Nato pa je želel, da ga kdo kaj vpraša in sledil je molk. Hitro se je domisli, da podari letalsko karto tistemu, ki bo vprašal. Sledilo je toliko vprašanj, da je bila diskusija daljša kot govor. Zanimivo.

Â
Â
Â
Â
Â
Â
Â
Poanta: Brezveze se je sekirati, kaj bodo mislili drugi o nas, počnimo kar nam paše, počnimo to kar smo.
Bolje je biti pameten otrok, kot neumen odrasel.
staš
- pravljica avtorja H.C. Andersena[nazaj]
- za Virgin Atlantic[nazaj]